Kaj je poliuretan: merila za izbor dekorativnih profilov

Trdi poliuretan za dekorativne elemente ima zaprto celično strukturo. Gostota materiala je 150-220 kg/m³, zato je pri načrtovanju smiselno ločiti maso samega izdelka od obremenitev, ki jih v objekt prenesejo pritrdilni elementi. Profil, obroba ali steber ima lastno težo, lepilo, vijaki in podlaga pa skupaj določajo dejansko povezavo z zidom ali stropom.

Temperaturno območje materiala je -100/+80 C. Ta podatek opisuje lastnost materiala, ne nadomešča pa presoje celotnega sklopa v posebnih razmerah, kot so neposredno sonce, vlažni spoji, izpostavljeni robovi ali različne vrste fasadnih podlag. Tovarniški osnovni premaz je lahko del izdelka, vendar dodatni premaz ostaja možnost, kadar to zahtevajo izbrani premazni sistem, stanje podlage ali projektna specifikacija.

Poliuretan ni material za prenos konstrukcijskih obtežb. Zlasti pri stebrih je treba že v načrtu jasno navesti dekorativno funkcijo, da se izdelek ne zamenja z nosilnim arhitekturnim elementom.

Zaprtocelični trdi poliuretan ima vpojnost vode pod 1 %. Ta lastnost ne pomeni ničelne vpojnosti, popolne neprepustnosti za vodo ali zamenjave za hidroizolacijski sistem. Kakovost zunanje izvedbe je odvisna tudi od spojev, zaključkov, podlage, načina odvajanja vode in celotnega barvnega sistema.

Pri zunanji uporabi je UV-odporna barva obvezna. Brez ustreznega zaključnega premaza ni mogoče pravilno obravnavati obstojnosti vidne površine na soncu in vremenskih vplivih. Izbor barve mora zato slediti namenu uporabe in navodilom za konkreten premazni sistem, ne zgolj oznaki materiala.

V evropskih projektih se podnebne razmere med državami in regijami razlikujejo. Obalna vlaga, zmrzal, močno sončno obsevanje, onesnažen mestni zrak in zaščitene notranje površine ne postavljajo enakih zahtev. Pred izdelavo ali vgradnjo je treba določiti, ali je element notranji ali zunanji, kako bo zaključen rob ter kdo preveri združljivost podlage, lepila, kita, premaza in barve.

Primerjava dekorativnih materialov je uporabna le, kadar temelji na podatkih konkretnega izdelka, ne na splošnih oznakah materiala. Mavec, EPS, naravni les in trdi poliuretan imajo različne sestave, načine izdelave, obdelave, pakiranja in pritrjevanja. Zato materiala ni primerno razglasiti za univerzalno boljšo izbiro.

• Mavec: pri primerjavi preverite maso elementa, občutljivost robov med prevozom, zahteve podlage in način popravljanja površine.
• EPS: pri primerjavi preverite predvideni premaz, odpornost sistema na ravnanje med transportom in podrobnosti spojev.
• Naravni les: pri primerjavi preverite videz lesa, pogoje v prostoru, izbrano površinsko zaščito ter zahteve vzdrževanja.
• Trdi poliuretan: pri primerjavi preverite zaprtocelično strukturo, tovarniški osnovni premaz, predpisano mehansko pritrditev in obvezno UV-odporno barvo na zunanjih površinah.

Najprimernejša izbira je odvisna od geometrije profila, lokacije, logistike, načina montaže in zahtevanega zaključnega videza. Materialne lastnosti same po sebi ne odpravijo napak pri projektiranju ali izvedbi.

Pri mednarodnih dobavah dekorativnih profilov material ni edini dejavnik. Dolžina elementov, občutljivost profiliranih robov, zaščita vogalov, zlaganje paketov in dostop do objekta lahko vplivajo na izbiro izdelka in organizacijo prevoza. Poškodba embalaže ali nepravilno podprti dolgi elementi lahko vplivajo na natančnost spojev tudi takrat, ko je sam material tehnično ustrezen.

Težo je treba presojati na ravni dejanskega izdelka in njegove vgradnje. Poleg mase profila se upoštevajo lepilo, vijaki, stanje podlage ter smer pritrditve. Trditev, da dekorativni element stavbe ali stropa ne obremenjuje, zato ni pravilna. Pravilneje je določiti pritrditev glede na izbrani prerez izdelka, podlago in navodila za montažo.

Za projekte v več državah je koristno preveriti tudi lokalne delovne postopke, razpoložljivost ustreznih premazov in omejitve dostopa na gradbišče. Standardiziran način pakiranja ne pomeni, da so pogoji razklada, skladiščenja in vgradnje povsod enaki. Elementi naj ostanejo zaščiteni do priprave čiste in suhe podlage.

Cene dekorativnih profilov ni mogoče pošteno primerjati samo po materialu. Končni strošek je povezan z obliko in prerezom izdelka, količino, pripravo podlage, rezanjem, lepljenjem, mehanskim pritrjevanjem, kitanjem, brušenjem, temeljnim premazom, barvanjem, pakiranjem in transportom. Zato cenovni položaj poliuretana, mavca, EPS ali naravnega lesa ni enak pri vsakem projektu.

Pri primerjavi ponudb je smiselno preveriti, ali je v obsegu zajeta celotna izvedba. Nizka izhodiščna cena elementa ne pove, ali so vključeni montažni material, zahtevani vijaki, obdelava stikov in predpisan zaključni premaz. Enako velja za transport: dolžina profilov, zaščitna embalaža in dostop do lokacije lahko pomembno spremenijo strošek dobave.

Ogled, meritve, analiza in 3D-skeniranje se izvajajo s strokovno ekipo, točkovnim oblakom XGRID ter natančnimi skenerji Artec Ray, Spider 2, Eva ali Leo. Po potrebi se tridimenzionalno skenira celoten prostor in konstrukcija, nato pa se pripravijo modeli izdelkov, prostorska predstavitev in vizualna zasnova. Cena teh storitev se določi s ponudbo glede na lokacijo, površino in zahtevnost; brezplačna je le priprava cenovne ponudbe.

Pravilna vgradnja dekorativnega poliuretana zahteva zaporedje del, ki ga ni smiselno krajšati. Podlaga mora biti čista in suha. Profile je treba rezati pod kotom 45 stopinj, da so vogalni spoji geometrijsko usklajeni. Za lepljenje se uporablja poliuretansko montažno lepilo; silikon ni predviden kot montažno lepilo za ta postopek.

Mehanska pritrditev z vijaki je obvezna. Lepilo samo ne nadomesti vijakov, saj je treba povezavo prilagoditi podlagi, lastni teži izdelka in pogojem uporabe. Razmikov med pritrdilnimi točkami ni mogoče določiti kot enotnega pravila, ker sta odločilna prerez izbranega izdelka in dokumentacija za konkretno izvedbo.

Po pritrditvi sledijo kitanje, brušenje z granulacijo 180-220, temeljni premaz in dva nanosa barve. Pri zunanjih elementih morata biti zaključna nanosa UV-odporna. Tovarniški osnovni premaz lahko olajša pripravo površine, vendar ne odpravlja potrebe po preverjanju celotnega sistema. Pred začetkom del je treba preveriti tudi ravnost podlage, stanje vogalov in dostopnost mest za vijačenje.